top of page
Nekoč je bilo jezero
Sodelujoči:
Vrtec Šoštanj, OŠ Karla Destovnika – Kajuha Šoštanj, Center za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje.
Izhodišče:
dolinska bajka Gustava Šiliha Nekoč je bilo jezero, 1921.
Namen:
seznanitev otrok z dolinsko bajko in ohranjenim ljudskim izročilom o nekdanjem jezeru v Šaleški dolini, ustvarjalno podoživljanje zgodbe v poljubnih in raznolikih likovnih tehnikah, popestritev vrtnega ambienta vile.
Izvedba:
postavitev (inštalacija) v vrtu Vile Mayer, na razvejano drevo oz. ogrodje smo razobesil izbor rib v čim bolj različnih likovnih tehnikah; na podstrešju vile smo razobesili 300 izvirnikov papirnatih rib vseh sodelujočih otrok.
Povzetek zgodbe:
Gustav Šilih: Nekoč je bilo jezero.
Čas dogajanja: pribl. v 7. stol. n. š., kraj dogajanja: Šaleška dolina.
Pokrajino je prepravljalo prostrano jezero, »bilo je dokaj globoko in je valovilo ure in ure daleč«. Začenjalo se je v Hudi luknji in končalo v Peniški soteski. Jezersko pokrajino pisatelj imenuje Zalesje, prebivalce Zaleščani. Pripadali so »plemenu zahodnih Slovencev« in živeli v zadrugah na obrežju jezera, v višinskih predelih pa so imeli pašnike. Po jezeru so pluli z velikimi ladjami. Častili so poganskega boga Velesa, čuvaja čred. Veles je s pastirsko palico krotil pošastnega pozoja, ki je bival v temačnih globinah Zaleščanskega jezera in bil strah in trepet Zaleščanom. Ti so ga s skupnimi močmi premagali tako, da so skopali globok jarek in podrli ogromno skalo v Penku, ki je zadrževala jezero. Jezero je odteklo, nastala je dolina.
Ljudsko izročilo o jezeru v Šaleški dolini:
Najstarejše trenutno znano poročilo o jezeru v Šaleški dolini je iz leta 1865: »Kmet iz naše doline je pravil, da je segalo jezero pol ure od Velenja proti /…/ Šoštanju. Blizo Šoštanja pa sta bili dve planini, ki sta se vkup deržale. Jezero je tako dolgo v te pečine grizlo, da je pri Penku skale prederlo in /…/ se v Savinjo razlilo. Tako je namesti jezera sklaska dolina postala. Od Skal pa so se na nek nasprotni hrib, kjer sedaj cerkva sv. Jakoba stoji, v čolnih vozili.«
Janko Orožen je leta 1936 zapisal, da je Pusti grad v Šoštanju služil kot svetilni stolp. Ime posestnika Brodnika v Gaberkah menda kaže, kje naj bi bil brod čez jezero.
Učitelju Mlinšku (ljudsko gradivo je zbiral od 1925–1955) so povedali, da naj bi se po dolini vozili s čolni in se bodo spet, če v Šmihelu pri Šoštanju ne bodo več brali maše v ta namen. Jezero se je namreč vračalo: ob hudih neurjih je dolino za več dni poplavilo in so se tod vozili s čolni.
Soteska Penk se začne pri Puharskem mostu čez Pako in konča na meji z občino Šmartno ob Paki. Domačini pravijo, da je Penk samo na desnem, skornskem bregu Pake. Onkraj reke je že Lokovica. /…/ Pred drugo svetovno vojno so v šoštanjski šoli učili, da je bilo pred davnimi časi v Šaleški dolini jezero. Mohor in Fortunat sta bila ujetnika, obsojena na smrt. Oprostili bi ju le, če bi prekopala hirb, da bi lahko jezero odteklo. Ujetnika sta se lotila dela in prekopala skalovje na mestu, kjer je danes žaga pri Méšiču. Jezero je odtekalo in se penilo skozi skalo. Od teh pen ime Penk ali Peni graben. Ujetnika naj bi bila v zahvalo upodobljena na oltarju stare škalske cerkve. V Šoštanju pa je mestna cerkev posvečena sv. Mohorju in Fortunatu.
bottom of page